Dans la nuit

Napaka
Iskali ste nekaj, kar ne obstaja.
Osvežite, ali pa
poskusite kje drugje.
Če kje drugje sploh je.
Če ni samo “tu”.
Če sploh lahko kdaj rečem:
tu ni tu,
tu je drugje.
Tu se razširi.
Na tam in kje.
Na štiristoširi.

antescriptum: v tej pesmi ni Dimitrija Rupla. Prav tako ga ni v škatli, v omari ali v loncu s paradižnikovo mezgo.

JJ.
Težke črke,
kar obležijo v želodcu.
Še Pučnik je ob njemu
Pušnik.
Puškin?
Tudi poezijo je pisal, JJ, veste.
O Triglavu i slovenski grudi.
Bolj slabo.
Ampak bo šlo.
JJ, ca va.
Joj Janez, koliko je do Ideje in vaših
velikih sanj, ki prvega novembra dvainosemdesetega leta
so vzniknile iz nevronov v vaših možganov?

Ampak pomislite, razmislite o dejstvu, da ima JJ v glavi nevrone, sinapse in elektriko.
Škandal, ti nevroni so prevzeli oblast!
Hočemo Pahorja, on že nima nevronov in sinaps!
On je bil vedno sinoptičen,
zelo strog in jedrnat.
Pahor ima rad pulover okoli ramen.
Izgleda odločen,
morda golfist,
a vseeno:
odločni golfist.
JJ pa ASK poskuša () zapolniti z AK-47, joj, pa ni golf bolj zdrav?

Deset minut ima, minister.
Le kaj storiti v tem času?
Osamosvojiti kosovo?
Razkosati Osamo?
Strmoglaviti tirana,
inflacijo in podnebne
spremembe?
Kaj bi s tem
ogljikovim dioksidom,
se sprašuje Rupel;
zamišljen hodi gor in dol
po sprejemnici OZN palače.
Še Bog je imel en teden;
Rupel le deset minut.

Stvar.
Stvar.
—

” “

…
potem pa tole:
morje in smrt.

Klobuk na gladini.

Ko pride val, se klobuk privzdigne.
Morje pozdravlja svoje mrtve.

Dobro jutro, jim dene, nečasnim.
Oni pa zamrmrajo nekaj, kar zgosti v eno
besedo:
“že,še,komaj,ničveč,bilježečas,nikoli,zgodaj,vedno,nikoli.”

Kako prebrati prečrtano besedo?

Pesnik ne ve. Pesnik je od besede.
Zanj je prečrtana beseda kar so za koga drugega
zaprta vrata.
Vprašaj zaprtega, kaj si misli o vratih.
“Nič si ne mislim o njih,”
odvrne.
“Mislim samo tisto, kar je za njimi.”
To je prečrtana beseda: neskončno znamenje tistega, kar je za njo

Bog.
Bit.
—

Smrt,
roža.
Nobena ne ve za drugo:
roža rase in zapolnjuje samo sebe.
Vse, kar pozna, je opojnost
čebeljih nožic in vetra
(veter: deček s piščaljo, polno črnega semena).
To je vse, kar pozna roža.

Smrt pa pozna le tisto,
kar je nekoč bila roža.
Ne ve, kaj roža je,
ve le, kaj roža je bila.

Nikdar se ne srečata,
razen v človeku:
v krizantemi na grobovih
smrtnikov.

Vsakič znova, med ljudmi
se srca postavljajo
vsaka na svojo stran tehnico.
Nekatera poskočijo od teže drugega,
nekatera ždijo v tihem ravnovesju.

A za vsako srce obstaja neko drugo,
s katerim ne more biti hkrati
položen na vago.
Drug drugemu pravita
Neizmerljivo.

Ljubita se, vidite:
v resnici pa sta zgolj v drugem času.

Tu je bila pesem.

V tvojem imenu je
kot zemlja na križu
neskončno križev jo boš
nosil, težko boš noseč
edini, ki na hrbtu boš
otroka nosil,
v tvojem imenu
a(t)las.
Težka in predana tožba
nad vsem, kar je.